VDSS sklep Pdp 527/2012

Jedro

Kot tožničinega delodajalca je mogoče šteti le podružnico v Ljubljani, s katero je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, in ne ustanoviteljice (tuje pravne osebe: zveze bank) te podružnice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, točka IV in prvi stavek točke V izreka se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba se v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki nezakonito prenehalo dne 23. 1. 2010 in da ji je trajalo do 4. 2. 2010 (točka I izreka). Ugotovilo je, da je bila tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki od 24. 1. 2010 do 4. 2. 2010. Tožena stranka je zato dolžna tožečo stranko za čas od 24. 1. 2010 do 4. 2. 2010 vpisati v matično evidenco ZPIZ, v roku 8 dni pod izvršbo (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od 24. 1. 2010 do 4. 2. 2010 obračunati bruto nadomestilo plače v višini, kot bi jo prejemala, če bi delala, od te plačati vse davke in prispevke v skladu z zakonom in ji izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačilnega dne do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo in da ji delovno razmerje traja od 5. 2. 2010 dalje (točka IV izreka). Odločilo je, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka (1. stavek točke V izreka), tožena stranka pa krije svoje stroške postopka (2. stavek točke V izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV in 1. stavek točke V izreka sodbe), se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka, oziroma podredno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ki je uveljavljala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 21. 12. 2009 tožena stranka podala tožeči stranki. S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, izrek sodbe pa je nerazumljiv in ne sledi zahtevku tožnice. Zaradi takšne odločitve tožnici ni bila dana možnost obravnavanja njenega zahtevka v sodnem postopku. Sodbe ni mogoče preizkusiti, saj iz izreka ni jasno, ali je odpoved z dne 21. 12. 2009 zakonita ali nezakonita in ali je veljavna ali razveljavljena. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče z že odločitvijo v I., II. in III. točki izreka sodbe deloma ugodilo tožbenemu zahtevku, glede obdobja od 23. 1. do 4. 2. 2010, glede stroškov postopka pa je odločilo, kot da tožnica sploh ni v pravdi uspela. Torej je ta odločitev sama s seboj v nasprotju. Upoštevajoč 12. točko obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je izrek sodbe nepopoln, saj izrek sodbe tega ne vsebuje, sodišče pa je odločilo z izrekom, ki je v nasprotju z obrazložitvijo sodbe. Nadalje opozarja tudi, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podana prepozno, saj je tožena stranka že meseca marca 2009 tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi, identično obvestilo pa je prejela tudi 10. 12. 2009. Obe obvestili se sklicujeta na popolnoma enake razloge, iz česar je sklepati, da je odpoved, ki je bila dana dne 21. 12. 2009, dana po 6-mesečnem prekluzivnem roku za podajo odpovedi, kot to določa ZDR. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na resnost in utemeljenost razloga za ukinitev delovnega mesta, prav tako pa iz sodbe napačno izhaja, da je za podajo odpovedi ključen organizacijski razlog - ukinitev tožničinega delovnega mesta. Tožena stranka tudi ni preverila, v skladu s 37. členom Kolektivne pogodbe za dejavnosti bank in hranilnic Republike Slovenije in 3. odstavkom 88. člena ZDR, ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ter je v zelo kratkem času potem, ko je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi, iskala novo zaposlitev za delovno mesto, ki je popolnoma identično tožničinemu delovnemu mestu.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena, deloma pa se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe deloma nasprotuje razlogom sodbe, deloma pa ni odločilo o celotnem delu tožbenega zahtevka. Ker je odločitev v točki IV izreka odvisna od odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o čemer sodišče prve stopnje sploh ni odločilo, je odločitev v IV. točki izreka, ter posledično glede stroškov postopka v 1. stavku V. točke izreka, materialnopravno najmanj preuranjena.

Tožeča stranka je na naroku dne 8. 3. 2012 kot toženo stranko navedla A., ... 5-7, 9010 Celovec, Avstrija, torej matično družbo oziroma ustanoviteljico podružnice te zadruge v Sloveniji, ki je vpisana v sodni register kot B., podružnica Ljubljana, ... ulica 13, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: Podružnica Ljubljana). Po določbi 1. odstavka 676. člena Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/06, s spremembami; ZGD-1) lahko tuje podjetje opravlja pridobitno dejavnost v Republiki Sloveniji preko podružnic. Ker je tožnica v tožbi kot toženo stranko navedla B., r.z.z.o.j., Podružnica Ljubljana, na naroku dne 8. 3. 2012 pa ustanoviteljico, je s tem spremenila tožbo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje postopati po določbi 187. člena ZPP ter tožbo vročiti ustanoviteljici, sedaj toženi stranki. Ker pa je bil na naroku 8. 3. 2012 prisoten tudi mag. A.B., direktor in zastopnik Podružnice Ljubljana in hkrati tudi direktor ustanoviteljice, ki ni izrecno nasprotoval subjektivni spremembi tožbe (ugovori tožene stranke se po spremembi tožene stranke nanašajo na vprašanje razlage 5. člena Zakona o delovnih razmerjih - Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; ZDR), ter je bil na naroku tudi zaslišan, je sodišče prve stopnje utemeljeno nadaljevalo individualni delovni spor zoper ustanoviteljico, saj je bila s tem sanirana pomanjkljivost zaradi neuporabe 187. člena ZDR. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tudi predložila pooblastilo za zastopanje Odvetniške družbe C., o.p., d.o.o., Ljubljane, pooblaščenec iz odvetniške družbe pa je bil prisoten tudi na naroku dne 8. 3. 2012. (pooblastilo sta za toženo stranko podpisala direktorja A.C . in že navedeni mag. A.B.).

Po določbi 2. odstavka 5. člena ZDR je delodajalec po tem zakonu pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Kot tožničinega delodajalca je zato mogoče šteti le Podružnico Ljubljana, ne pa tudi matične družbe. Tožnica je namreč sklenila pogodbo o zaposlitvi s Podružnico Ljubljana (pogodba z dne 17. 2. 2005 (A3) oziroma pogodba z dne 17. 4. 2009 (A7), ki je nastopala v vlogi njenega delodajalca, saj je prevzemala nase pravice in pooblastila, ki so značilna za delodajalca (sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podaja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dajanje navodil tožnici v zvezi z delom, ...). Tožeča stranka zmotno razloguje, da sta Podružnica Ljubljana in ustanoviteljica „enoten“ delodajalec, ker naj bi delavci iz Celovca, torej iz ustanoviteljice, hodili na delo tudi v Podružnico Ljubljana, ter da naj bi bila tudi tožnica pripravljena delati v Celovcu. To na delovnopravni status tožnice v smislu določbe 2. odstavka 5. člena ZDR ne vpliva in zaradi tega ni mogoče šteti, da je zaposlena pri ustanoviteljici, torej tuji pravni osebi, ki ima v Republiki Sloveniji svojo podružnico. Z ustanoviteljico namreč ni sklenila pogodbe o zaposlitvi, prav tako ji ustanoviteljica ni redno odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka torej uveljavlja tožbeni zahtevek zoper pravno osebo, ki ni njen delodajalec in ni pasivno legitimirana v tem sporu. Vendar pritožbeno sodišče ni moglo iz teh razlogov zavrniti pritožbo tožnice zoper IV. točko (s katerim je bil sicer njen tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 5. 2. 2010 dalje zavrnjen) ter v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve tudi absolutno bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne glede na materialnopravno stališče pritožbenega sodišča, da tožbeni zahtevek zoper toženo stranko ni utemeljen.

Tožeča stranka je namreč postavila tožbeni zahtevek tako, da je v I. točki predloga uveljavljala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V pritožbi sicer pravi, da je zahtevala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, čeprav razveljavitve ni zahtevala. Vendar to za odločitev ni bistveno, saj zadostuje, da stranka uveljavlja ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ne da bi o tem odločilo v izreku sodbe, je izrek nepopoln in nasprotuje obrazložitvi sodbe. Zato je podana zgoraj navedena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev predstavlja tudi odločitev v točki IV. izreka sodbe, saj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za priznanje delovnega razmerja po 5. 2. 2010, ne da bi sploh (v izreku) odločilo o tem, ali je odpoved zakonita ali ne. Zato je pritožbeno sodišče iz tega razloga pritožbi ugodilo ter razveljavilo IV. točko izreka in 1. stavek V. točke izreka ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Tožnica v pritožbi tudi utemeljeno navaja, da sodišče ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, saj ni odločilo o delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo v delu, ki se nanaša na ta del tožbenega zahtevka, štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe (3. odstavek 327. člena ZPP).

Glede na obrazloženo bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Šele potem bo lahko tudi odločalo o tistem delu tožbenega zahtevka za reintegracijo in reparacijo, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Pri tem bo moralo upoštevati, da je lahko tožničin delodajalec v smislu določbe 2. odstavka 5. člena ZDR le Podružnica Ljubljana in ne matična družba (tožena stranka), zato tožnica z zahtevkom zoper toženo stranko ne more uspeti. Pritožbeno sodišče se zaradi odločitve o razveljavitvi izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi zaradi stališča, da tožena stranka v sporu ni pasivno legitimirana, ni spuščalo v vsebinske razloge, ki jih uveljavlja pritožba in se nanašajo na ugotovitve sodišča prve stopnje glede obstoja poslovnega razloga in pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

Datum zadnje spremembe:

14.12.2012

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 782/2013
• VDSS sklep Pdp 197/2016
• VDSS sodba in sklep Pdp 269/2013